Pa smo se šli prepričati, če je na Komni turna smučarija res tako fajn, kakor pravijo.

Izbrali smo enega vremensko najlepših koncev tedna v mesecu marcu in ga začeli v njegovi sredini.

V sredo, zgodaj zjutraj, je krenil na pot dobršen del ekipe, ki je poskrbel, da so turno-smučarska »prtljaga« in »tekoče zadeve«, prispeli iz izhodišča, 653 metrov visoko, sicer spodnje postaje tovorne žičnice pri Koči pri Savici, preko Pekla do Doma na Komni, do višine 1520 metrov.

Grizenje kolen in premagovanje serpentinaste poti, ki pelje na visokogorsko kraško planoto, ko sta na voljo le dva ovinka, levi in desni, sta bila »mala malica« za pisano druščino, mavrico karakterjev vseh starostnih skupin, ki se je znašla tako ali drugače skupaj, in delila štiri dni v in ob koči Majerci, sredi veličastne Planine na Kraju, na višini 1508 metrov, ko je, saj veste, greh če ga ni.  

Sredin popoldanski turno-smučarski cilj je bil bližnji Difovski vrh, ki je bil prijetni ogrevalni cilj za prvi dan. V poznih večernih urah smo se že delno sestavljeni ekipi, pridružili še štirje »zamudniki«, ki smo uspeli nadoknadili predvsem celotni kulinarični del sredinega dne.

V četrtek zjutraj smo tako našteli petnajst uporabnic in uporabnikov plazovnih žoln, od tega šest zagrizenih turnih smučark, nekatere prvič v celotni turno-smučarski opravi. Pa smo jo mahnili po dolini Gracije v smeri proti zahodu, med ruševjem, ki je letošnjo zimo precej štrlelo ven iz povprečja, in nenavadnimi kraškimi kontami. Na Bogatinskem sedlu, ki iz višine 1803 metre nad morjem, odpira čudovite poglede proti Krnu (zato pa ga lahko imenujemo tudi Vratca), smo se usmerili proti severozahodu, in mimo Vrha nad Gracijo (1919 m) dosegli Lanževico, dvatisočaka, ki mu zraven prištejemo še tri metre, pa smo na vrhu. Smučarija preko Lepe Komne, pa je bila ena sama uživancija brez konca in kraja, po pobočjih in v snežnih razmerah, ki si jih niti v sanjah nismo upali napovedovati. Popoldne smo se razvajali ob kulinaričnih dobrotah, nastalih izpod mojstrskih rok Vinka, in se prepustili martinčkanju ter božanju pomladnih sončnih žarkov na planini, ki smo jo z vsemi rokami in odprtim srcem sprejeli za začasni dom.

S petkovo turo smo ponovili orientacijo po dolini Gracije in se pred Bogatinskim sedlom, v zatrepu doline usmerili…ups…usmeril nas je vodnik Aleš…proti jugovzhodu, pod pobočji Bogatina (1977 m), v smeri proti Velikemu Bogatinu ali Mahavščku, dvatisoč metrov in plus osem, visokemu vrhu, ki nas je pričakal s svojo opastjo in z vršno planoto. Dih jemajoči razgledi na vse strani nas niso pustili ravnodušne, še bolj pa je poskočilo srce ob smučarskem spustu. Vsak s svojim stilom in v skladu s svojimi zmožnostmi.

Petkovo popoldne so nekateri izkoristili za počitek pred zadnjim skupnim večerom, drugi pa smo jo mahnili še na večerno turco na bližnji Difovski vrh (ponovljen s strani najbolj vztrajnih še v soboto dopoldan). Večer je bil v znamenju turno-smučarskega krsta za našo prvo-pristopnico k tovrstni dejavnosti, poln smeha, petja in plesa.

Sobotno dopoldne smo namenili transportu vse potrebne in tudi odvečne prtljage do Doma na Komni, dodatnemu fotografiranju za album spominov, spustu v dolino peš ali na smučeh, do koder se je pač dalo; in nenazadnje, zbiranju vtisov o vsem doživetem, nikjer drugje kot ob pivu ob Bohinjskem jezeru.

Uživali smo turni smučarji:

Aleš, Mirko, Jožica, Aleš, Matej, Petra, Polonca, Polona, Tomi, Karmen, Cveto, Janč, Janez, Vesna in Iztok

Fotografije so prispevali: Iztok Ivakič, Mirko Jegrišnik, Polona Kuzman, Petra Gregorc, Karmen Razlag, Tomi Krašovec, Janez Kuntarič

                                                                      Petra Gregorc