Za nami je uspešno izveden Visokogorski tabor v Švicarskem Zermattu. V osrčje Evropskih alp se nas je v petek, 21.avgusta podalo 11 članov Grmade. Po celodnevni vožnji prek Italijanskih ravnin in preko prelaza Simplonpass smo v večernih urah prispeli v Švicarsko mestece Tasch v dolini Mattertal, na višini 1400 m. Da nam je pot hitreje minila sem ekipi spet malo natežil z mojimi geografsko- zgodovinskimi predavanji. Zvečer smo s pomočjo prijaznih Švicarskih uslužbencev (beri naših iz bivše Juge) uredili vse potrebne konekte, ter se prijetno namestili v originalni leseni švicarski kočki v kampu, kjer smo bivali naslednje dni. Naslednje jutro smo vstali zgodaj, se odpeljali v Zermatt, ujeli prvo žičnico, ter se iz jutranje temačnosti globoke doline dvignili kvišku med bleščeče velikane Centralnih Alp. S platoja KleinMatterhorn 3883m (najvišji razgledni plato v Alpah), se nam je odprl veličasti razgled. V jutranjem soncu so okoli nas bleščali kvišku Matterhorn, Breithorn, Pollux, Castor, Liskamm, Weishorn, Combin, Dent Herens, Dent Blanche, vse do Mont Blanca, Gran Paradisa in celo Ecrinsa v Daufineji. Nirvana za vsakega gornika. Pod vtisom in na krilih tega prečudovitega razgleda smo se nato podali vsak na svojo turo. Večja skupina: Pero, Mateja, Jager, Jasna, David, Tilen in Jernej so krenili proti Castorju in par ur kasneje tudi pritopili na njegov 4228 m visoki vrh. Trojka Tomo, Matjaž in Štefi, pa smo najprej opravili pristop na 4164 m visoki Breithorn (gužva), nato pa sva se z Matjažem povzpela še na Westzwilligejoch 4100 m, med glavami Breithorna. Razmere na pristopih so bile odlične, bilo pa je precej odprtih ledeniških razpok, zaradi predhodnega vročega poletja. Po opravljenih turah smo se potem z žičnico spustili nazaj v Zermatt in se odpeljali v naš kamp, ter dan končali v družabnem vzdušju ob pivu. V nedeljo pa nas je žal presenetila slabša vremenska napoved, kot smo prej predvidevali, tako, da smo bili primorani spremeniti prvotne plane. Namesto na Domhutte in kasneje v ponedeljek na goro Dom 4545 m, smo se v nedeljo povzpeli na kočo Taschhutte 2701m, sestopili in se nato v ponedeljek odpeljali proti domu. Nismo šli na Dom, ampak na dom :)). Tak je blo, za nami je in glavno, da smo vsi lepo veseli nazaj doma. Eni sicer bolj, drugi manj hribovsko potešeni. Za tiste, ki so bili prvič v visokogorju lepa izkušnja ledeniškega ambienta, za tiste, ki se pa znova in znova vračamo tja gor pa novi naboj in nova želja po še. Tomo |