V času prve spomladanske invazije Slovencev na hrvaško primorje smo tudi člani AO Grmada izvedli tradicionalni plezalni tabor v kanjonu Velike Paklenice. Večina udeležencev je že pobožala tamkajšnjo skalo, nekaj pa nas je bilo še deviških. Vodja tabora je bil naš spoštovani član Vladi – Pastir, ki je za vse udeležence uredil ugodno namestitev in izvrstno vreme, medtem ko so mu pri oblikovanju navez pomagali drugi izkušeni člani odseka.
Kot pomembna plezalsko-alpinistična destinacija slovi Paklenica že tako dolgo, da je v Starigradu moč videti registracije iz celotne Osrednje Evrope. Na srečo se nas v samem kanjonu nikoli ni nagnetlo toliko, da bi zmanjkalo ponudbe, kljub temu pa smo nadebudneži v Nosorogu in Centralnem kaminu lahko izkusili gnečo na sidriščih in prehitevanje po levi. Bolj kot glava so tako trpela ušesa – »motorole« namreč niso več le igrača policistov, ampak vse bolj tudi premagovalcev višine. Radio Grmada na šesti postaji je bil priljubljen zlasti med Poljaki, ki so se vztrajno hvalili s svojo mobilnostjo (»Kamila, mam auto, možeš išč!«) in »osigurovanjem«. Domorodci so po drugi plati bolj zavezani naravnim metodam sporazumevanja. Sam Bog mi je priča, kolikokrat mi je skoraj ušlo ob njihovem zverinskem dretju, ki se ga je zaradi konfiguracije terena slišalo vse do Dinkove restavracije. In ker ni pakleniške plezarije brez obiska le-te, zato smo se večkrat pofočkali tudi tam. Marsikaj zanimivega sem že videl, da bi didžej tako hitro raztelesil ribo, pa še ne.
Čeprav sem v svoji naivnosti s sabo pritovoril kolo, časa zanj ni bilo. Se je pa našel za hlajenje razbolelih mišic v Jadranskem morju, ki je imelo svežih sedemnajst stopinj. Svoje so k regeneraciji dodale še večerne kozlarije ob čipsu in hmeljskih maliganih. Takrat je bil tudi čas za izmenjavo plezalskih izkušenj. V petih dneh smo premagali več kot petdeset smeri, med njimi Mosoraško, Brahmovo, Cirkus ipd. Podrobnosti so na spletni strani v zahihku "Vzponi".
Nekakšen neuraden zaključek tabora se je zgodil v ponedeljek, 29. 4. 2024, zvečer, ko nas je Kičo počastil s svojim golažem. Večinsko mnenje mu je pribilo dve vulkanizerski zvezdici, za tretjo pa se bo boril prihodnje leto, ko mu bomo zrihtali večji kotel. Tabor smo soglasno označili za velik uspeh, saj se je končal praktično brez poškodb in slabe volje. Ostra pakleniška skala tako v manjši meri ostaja na koži naših udov, precej bolj pa v naših srcih. | 
Naš alpinistični odsek
novice
vzponi
